Sample Sidebar Module

This is a sample module published to the sidebar_top position, using the -sidebar module class suffix. There is also a sidebar_bottom position below the menu.

Sample Sidebar Module

This is a sample module published to the sidebar_bottom position, using the -sidebar module class suffix. There is also a sidebar_top position below the search.

Search Our Site

20181205 nona0Nona Gaprindašvili je živa šahovska legenda. Velemojstrica iz Gruzije, dežele, ki je šahu podarila številne mojstrice in prvakinje, prav Gaprindašvilijeva pa je bila pionirka t.i. gruzijske šahovske ženske šole. Rodila se je v vojnem času, 3. maja leta 1941 in jih danes šteje že sedeminsedemdeset. A je vitalna, polna energije, ki jo je krasila skozi vso kariero. In to kakšno kariero! Je petkratna svetovna prvakinja, nepremagana med leti 1962, ko je s trona zabrisala Elizabeto Bikovo, do leta 1978, ko je naslov žalostno, a ponosno predala naslednici, takrat komaj 17-letni rojakinji Maji Čiburdanidze. Nona ima enajst olimpijskih zlatih kolajn, če štejemo le ekipne. Je prva ženska, ki so ji priznali naslov šahovskega velemojstra, za izredne uspehe, ki jih je dosegala sredi sedemdesetih let. Za šahovnico rada sede še danes, nastopa predvsem na ekshibicijah in veteranskih turnirjih. Pred dnevi so jo petič okronali za svetovno veteransko prvakinjo, prav tolikokrat je slavila na evropskem prvenstvu. Še in še bi lahko naštevali njene uspehe. Z eno od najbolj zvenečih imen šahovske zgodovine smo se pogovarjali na slovesni večerji, ki so jo v njeno čast priredili v vili poslovneža Janeza Škrabca in kjer je Nona veselo proslavila svoj novi naslov.

Kako ste začeli igrati šah? Od kod takšna ljubezen do šaha?

Rodila sem se v malem mestu v zahodni Gruziji. S šahom sem se seznanila s petimi ali šestimi leti. V tem času sem imela 4 brate in počela sem isto, kot oni. Vsi otroci iz ulice so se zbirali na našem dvorišču, bili smo zelo povezani, skupaj smo počeli razne stvari. Sami smo si naredili mizo na namizni tenis, radi smo igrali biljard in nogomet in mene, kot punco, so postavili za vratarko. Prav tako smo zelo radi igrali šah. 

Da sem začela igrati šah bolj resno, sta bila odločilna dva dogodka. Prvi takšen moment je bil moj starejši brat, ki je bil najboljši v našem mestu Zugdidi (zahodna Gruzija, blizu mesta Kutaisi op.a.). Dvakrat se je udeležil tudi gruzijskega prvenstva. Šaha sem se učila iz gledanja njegovih partij. Drugi, mogoče še pomembnejši moment je bil pri enajstih ali dvanajstih letih, pa je bil odhod v gruzijsko prestolnico Tbilisi. Takrat so na ekipno tekmovanje določili mojega starejšega brata, ki pa je tekmovanje v zadnjem trenutku zaradi šolskih obveznosti moral odpovedati. V ekipo so določili tudi mene, saj so potrebovali dekle. Na poti do tekmovanja smo igrali prijateljske partije in uspela sem premagati našo prvo desko. Na tekmovanju je ekipa dosegla peto mesto, kar je bil uspeh za tako majhno mesto kot je Zugdidi. Sama sem igrala zelo dobro in eden izmed glavnih gruzijskih trenerjev in oče gruzinske ženske šahovske šole, Vahtang Karseladze, je opazil moj talent. Starše je prosil, da me pustijo v Tbilisi, kjer bi me treniral in bi iz mene naredil šampionko. Starši so se strinjali in leta 1954 sem začela z resnimi treningi. Naslednjega leta sem začela zmagovati praktično na vseh turnirjih, na katerih sem nastopila. Leta 1956 sem zmagala ženski polfinale prvenstva Sovjetske zveze. Za tiste čase je to bil izjemen uspeh za štirinajst letno dekle. Tako se je začela moja dolga in uspešna pot v šahu.

20181205 nona1Kdo so po vašem mnenju največji igralci v zgodovini šaha, glede na to da poznate vse od druge svetovne vojne naprej?

Zelo težko je povedati kdo je bil najboljši. Naj izpostavim dva svetovna prvaka. Prvi tak je bil Fisher, ki je sam premagal celotno Sovjetsko zvezo (takrat nepremagljivo šahovsko silo op.a.). Drugi tak pa je bil Mikhail Talj, ki je prvi pokazal, da je šah šport. On je prisili vse nasprotnike, da so se za šahovnico morali boriti. Otvoritvene priprave ga niso posebej zanimale. Torej pokazal je nek nov pristop k šahu. Kljub temu, da nikoli ni bil svetovni prvak, smatram da je bil Morphy resnično velik igralec. Jaz nikoli ne govorim, kdo je bil najboljši, saj je težko primerjati igralce med seboj. Zelo podobno je tudi med pisatelji. Pri nekaterih so mi všeč vsa dela, pri drugi pa mogoče samo eno ali dva.

Igrali ste veliko dvobojev za naslov svetovne prvakinje. Nam lahko zaupate kakšno zanimivo zgodbo iz le-teh? 

Običajno imajo svetovni prvaki prednost pred izzivalcem pri vplivu na izbiro prizorišča dvoboja. Na primer, pred mojim prvi dvobojem za svetovno prvakinjo z Bykovo, je nasprotnica zahtevala, da se dvoboj igra v Moskvi. Jaz sem se enostavno s tem strinjala, saj je imela po mojem mišljenju kot svetovna prvakinja, za to vso pravico. Čeprav sama kot svetovna prvakinja, nisem zahtevala teh »prednosti« v prvem dvoboju proti Kushnirjevi in sem se strinjala, da je najboljša izbira za dvoboj Riga. Ekipa nasprotnice se s tem predlogom ni strinjala, zato je ministrstvo določilo, da se pol dvoboja igra v Moskvi, pol v Tbilisiju. Njena ekipa, ki ji je svetoval Botvinnik, je hotela na vsak način hotela dobiti želeno, zato se tudi s tem predlogom niso strinjali. Nato so tudi oni predlagali Rigo, tokrat pa se s tem nisem strinjala jaz. V tem slučaju je zmagala moja ekipa in dvoboj je bil igran na dveh mestih. Za drugi dvoboj so se svetovalci moje nasprotnice, Botvinnik in Kotov, pripravili boljše in prišli z zdravniškim potrdilom, da Kushnirjeva lahko igra dvoboj samo v tedanji ruski federaciji. Sama sem imela sestanek z nasprotnico in dejala sem ji, da je njena zahteva, s sumljivim potrdilom, nepoštena in ne zdi se mi prav, da se moje mnenje, kot svetovne prvakinje, ne upošteva. Botvinnik je bil velik prijatelj s takratnim predsednikom FIDE Maxom Euwejem in dosegel je, da se je dvoboj prestavil za pol leta. Nato je sledila burna seja Sovjetske šahovske zveze, kjer je Botvinnik obtožil zvezo za ta zaplet. Takrat sem edina javno nastopila proti in rekla, da sta za zaplet kriva Botvinnik in Kotov. V dvorani je nastala popolna tišina, saj si takrat nihče ni upal govoriti proti Botvinniku. Na koncu je zveza odločila, da bo dvoboj proti Kushnirjevi odigran v Tbilisiju. Kljub vsem zapletom sem kasneje z Botvinnikov imela zelo dobre odnose. Večkrat sva skupaj potovala v tujino. Velikokrat me je vabil na večerje in bil je zelo prijeten sogovornik. Na nekem potovanju v Amsterdam sem zbolela in obležala sem v sobi, na kar je v sobo s čajem in medom prišel Botvinnik. Odprl je vsa okna in rekel, da je svež zrak zdravilo za vse. Botvinnik je bil res velik človek. 

Lahko povem še nekaj podrobnosti pred dvobojem z Bykovo. Mesec dni pred začetkom dvoboja, sem se odpravila v mesto Možeki v okolici Moskve (počitniški dom Akademije znanosti op.a.) na priprave in aklimatizacijo. Po namestitvi v hotelu sem najprej poiskala mizo za biljard in namizni tenis. Obe igri sem igrala zelo dobro, posebej namizni tenis, ki sem igrala na »kitajski« način. Našla sem zelo dobro sobo za biljard. Tam so imeli mizo za začetnike in mizo za dobre, izkušene igralce. Ker sem bila majhna in suha, so me vsi pošiljali na mizo za začetnike. Pri mizi za dobre igralce so vsi akademiki imeli lastne, poimenske palice za biljard. Po dveh dneh sem vse premagala in presenečeni akademiki so mi ponudili, da si lahko vzamem katero koli palico za igranje v času priprav. Vsak dan sem po šahovskem treningu igrala biljard, namizni trening in odbojko. Na koncu priprav mi je glavni ekonomist Sovjetske zveze, akademik Strumilin podaril šopek rož z posvetilom, da zmagam v dvoboju proti Bykovi. 

Trener na dvoboju je bil gruzijski mojster Šišov in sloviti velemojster David Bronstein. Bronstein me je treniral samo na pripravah. Med dvobojem me ni mogel trenirati zaradi lokalnih pritiskov. Bronstein je namreč prav tako kot Bykova prihajal iz Moskve in zaradi tega se ni mogel z mano pojaviti v javnosti (dvoboj je bil igran v Moskvi op.a.). V času dvoboja je tako, za vsak slučaj, Bronstein odšel igrati simultanke v Sibirijo, da bi bil čim dlje od dvoboja. To je bil velik problem takratne Sovjetske zveze, saj so velemojstrom prepovedali trenirati ženske.

Na začetku dvoboja me v Moskvi praktično niso poznali. Na prvi prosti dan se odšla na nogometno tekmo Torpeda iz Moskve, ki je bil takrat moj drugi najbolj priljubljen klub. Na tribuni me je nekdo prepoznal in celotna zahodna tribuna, na kateri sem sedela, je začela vzklikati: »Nona zmagaj«.

Velikokrat ste se udeležili tudi moških turnirjev. Vaš največji uspeh?

To je bila delitev prvega mesta v Lone Pineu v ZDA, kjer sem kot prva ženska v zgodovini osvojila naslov moškega velemojstra. V tem času je bil že naslov mojstra nekaj vreden. Ko zdaj gledam partije, ki sem jih igrala na tem turnirju, so res nekaj posebnega. Nisem bila posebej dobro teoretsko pripravljena, vendar sem v srednji igri ustvarila zelo zapletene položaje, v katerih sem bila dokaj uspešna. Posebej mi je v spominu ostala partija z ameriškim velemojstrom Tarjanom. V tej partiji sem v »Taljevem« slogu žrtvovala figuro in dosegla imenitno zmago. V analizi mi je nasprotnik čestital in dejal, da je bila moja ideja neverjetna, saj v globoki analizi z velemojstrom Adorjanom pred turnirjem, te ideje nista našla. Zelo pomembna je bila tudi zadnja partija z velemojstrom Petrsom, ki je igral Svešnikovo varianto, ki je takrat nihče ni dobro poznal. Igrala sem varianto, ki ni bila znana. Zanjo mi je povedal velemojster Balashov, s katerim sem bila na tem turnirju in nastal je zelo zapleten položaj. Partija sem suvereno zmagala in tako sem delila prvo mesto in postala prva ženska s titulo velemojstra.

Ob 60 letnici rojstva sem izdala knjigo svojih najboljših partij, ki je razdeljena na tri dele: najboljše kratke partije, najboljše partije z ženskami in najboljše partije z moškimi. Edini partija v tej knjigi, ki se je končala z remijem, je bila z velemojstrom Draškom Velimirovičem. Šahovski informator je to partijo izbral za najboljšo partijo leta. 

Ste ena izmed največjih šahistk v zgodovini. Nam lahko zaupate vaše mnenje o ženskem šahu danes?

Azija je v ženskem šahu prevzela kontrolo, saj Kitajska, Indija, Vietnam in ostale države v Aziji zelo napredujejo. Vsi svetovni prvaki so zelo spoštovani, vendar obstaja razlika med tistimi, ki so postali prvaki enkrat in tistimi, ki naslov ohranjajo več let. Za mano in Majo Čiburdanidze je prišla velika prvakinja Xie Jun in 15 let po njej še Hou Yifan, katera se je kot Fisher iz principa odpovedala naslovu svetovne prvakinje. Zelo me je presenetilo, da so Kitajci na Olimpijado v Batumi pripeljali pomlajeno ekipo in zmagali, hkrati pa imajo novo zvezdo Ju Wenjun (pred kratkim je drugič postala svetovna prvakinja op.a.). 

Nona, ste spremljali dvoboj med Magnusom Carlsenom in Fabianom Caruanom?

Ja, seveda, saj sem vendar šahistka! Razplet me ni presenetil, menila sem, da je Carlsen favorit, čeprav je bilo jasno, da je zadnje čase slabše pripravljen. Lani sem ga opazovala na svetovnem pokalu v Tbilisiju, kjer se je precej mučil in ni bil niti blizu nekdanjemu šahovskemu Mozartu. Dvanajst remijev je vendarle presedan, čeprav so bile partije borbene in kakovostne. A v podaljšku je bilo jasno, da bo Norvežan ubranil naslov.

Nona, vsi vemo, da ste velika ljubiteljica nogometa. Verjetno je Dinamo Tbilisi klub, ki ga podpirate?

Seveda!

Kateri nogometne tekme so vam najbolj ostale v spominu?

Povem vam tako – ko sem postala svetovna prvakinja, je Gruzija cvetela na vseh področjih: znanosti, medicini, kulturi in športu. Na to obdobje sem zelo ponosna. Takrat so bili popolnoma drugačni časi. Ko sem igrala šahovske partije, so bile dvorane polne. Imela sem občutek, da igram in zmagujem za Gruzijo, ne samo zase. Šah je bil v tem času v Gruziji izredno popularen. Praktično vsi so igrali šah.

Ko sem igrala dvoboj za naslov ženske svetovne prvakinje, leta 1962 v Moskvi z Bykovo, so nogometaši Dinama iz Tbilisija prišli na zadnjo partijo dvoboja. Konca niso dočakali, ker je bila partija prekinjena in bi se morala končati naslednje jutro. Bykova je partijo v brezupni poziciji predala kar preko telefona in postala sem svetovna prvakinja. Isti dan so nogometaši Dinama igrala proti Zenitu v Leningradu in izgubili z 1 proti 4. V tem času je Dinamo Tbilisi igral slabo. Ampak kljub temu sem obiskovala vse tekme, če sem le bila prisotna v Tbilisiju. Leta 1963 so me prosili, da se udeležim začetka nogometne sezone. Naključno je Dinamo Tbilisi igral proti istemu nasprotniku, kot v času mojega dvoboja z Bykovo. Tokrat je Dinamo zmagal s 4 proti 1 in to je bilo popolno maščevanje za poraz na prejšnji tekmi. To leto je Dinamo zaključil prvenstvo na tretjem mestu, naslednje leto pa so postali prvaki Sovjetske zveze. Igralci Dinama so na proslavi šaljivo izpostavili mojo »srečno nogo«. Leta sedemdesetih letih je naša ekipa zelo uspešno nastopala v evropskih pokalih. To je bila prenovljena ekipa v primerjavi s tisto iz let 1963 do 1965. Naši nogometaši so zdržali vse pritiske, tudi tiste s strani sodnikov. 

V Gruziji smo vedno imeli talentirane nogometaše (Kakha Khaladze, bivši zvezdnik Milana, zdaj minister in župan Tbilisija op.a.). Letos so naši mladi nogometaši igrali odlično v Evropski ligi narodov in se kvalificirali v višji rang tekmovanja. Zapomnite si ime Cekvetadze, postal bo velika zvezda svetovnega nogometa. Mladi na žalost v Gruziji nimajo dobrih pogojev za delo, tako da uspejo samo tisti, ki uspejo prestopiti v klube iz zahodne Evropo. 

Ste z nogometaši imeli dober odnos?

Praktično z vsemi sem se odlično razumela. Recimo kapetan Dinama v sedemdesetih letih, Manučar Mačaidze, je bil celo šahovski prvokategornik in je po zimi nastopal celo na prvenstvu Tbilisija v šahu.

Za katero nogometno ekipo navijate danes?

Seveda še vedno navijam za Dinamo Tbilisi, čeprav igrajo slabo. S svetovnem nogometu pa je moj priljubljen klub Barcelona. Lahko povem zanimivo anekdoto. Pred dvema letoma me je moja bivša učenka, velemojstrica Ana Matnadze, ki že nekaj let živi v Barceloni, povabila na obisk. Ogledala sem si celotno mesto, muzeje in ostale znamenitosti. Najbolj pa sem se veselila obiska nogometnega stadiona Camp Nou. Ogleda sem si praktično vsak kotiček stadiona. Na koncu pa je prišlo še najboljše – na hodniku sem srečala celotno ekipo Barcelone z Mesijem in Iniesto na čelu. Skupaj smo se tudi slikali.

20181205 nona3Nona, ste opravljali kakšne pomembne funkcije, zavzemali pomembne položaje?

V času Sovjetske zveze sem bila večkratna poslanka v gruzijskem parlamentu. Pred nekaj leti sem bila recimo zelo aktivna na protestih proti bivšemu predsedniku Sakašviliju, kjer je bilo ubitih 140 ljudi, zahodni mediji pa o tem niso poročali. Svet je zelo slabo obveščen o kriminalnih dejanjih njega in njegove ekipe. Imam vnuke, za katerem želim, da živijo v normalni državi. Na žalost položaje v parlamentu in vladi še vedno zavzemajo kriminalci, katere ščitijo določene zahodne države in mednarodne organizacije. Prav tako sem zelo podpirala revolucijo proti bivšemu predsedniku Ševarnadzeju leta 2002, po kateri je Sakašvili prišel na oblast. Takrat sem bila izvoljena v mestni svet Tbilisija. Na žalost je razvoj šel v katastrofalno smer. 

Moj najbolj pomemben položaj v Gruziji je bila funkcija predsednice nacionalnega Olimpijskega komiteja med leti 1989 in 1996. Kljub temu, da je bi ekonomski položaj v Gruziji zelo težek, sem se odločila kandidirati za predsednico in bila sem izvoljena. Na to obdobje v svojem življenju sem zelo ponosna, saj kot sem omenila, je bila finančna situacija katastrofalna. Kljub temu pa smo na Olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih bili zelo uspešni. Velika zahvala gre takratnemu generalnemu sekretarju, s katerim sva zelo dobro sodelovala. Kot nekdanja športnica sem želela, da je šport čist in pošten. Vendar sem bila priča številnim nepravilnostim. Zelo srečna sem, da sem se v svojem življenju ukvarjala s šahom, kjer sodniki nimajo velikega vpliva na igro, tako kot v nekaterih drugih športih. Občudujem druge športnike, ki morajo velikokrat sprejeti napačne in celo skorumpirane odločitve sodnikov. Drug velik problem je uporaba nedovoljenih poživil. Veliko mi je o dopingu povedal nekdanji zdravnik gruzijske šahovske zveze, ki je pred tem deloval v kolesarstvu. Gruzijski športniki, v času ko sem jaz bila predsednica Olimpijskega komiteja, še niso koristili prepovedanih poživil, saj so ga takrat pravilno in strokovno znali uporabljati samo v ZDA, Rusiji in Nemčiji. Lahko povem zgodbo o mojem predlogu na Mednarodnem Olimpijskem komiteju glede dopinga. Predlagala sem, da se uvede lista stimulansov, ki ne vpliva na zdravje ljudi. Vsi so se mi začeli smejati, in kasneje so mi povedali, da za to skrbi komisija, katera dobi milijone za svoje delovanje s strani raznih lobijev. Zaradi mojega ne uspešnega boja proti komisiji, ki se je ukvarjala z dopingom, sem odstopila iz funkcije predsednice Olimpijskega komiteja Gruzije. 

Glede na to, da ste veliko potovali – kaj nam lahko povesti o hrani v raznih državah in vpliv na šah?

Za moj okus je najboljša gruzijska kuhinja (Nona z nasmehom pove, da je Indijec Anand postal svetovni prvak tudi s pomočjo gruzijske kuhinje, saj je takrat treniral in živel z gruzijskim velemojstrom Ubilavo op.a.), vendar nimam nič proti ostalim kuhinjam, razen kitajske hrane ne maram preveč. Maja Čiburdanidze pa recimo zelo rada uživa kitajsko hrano, še posebej ima rada morske sadeže. Najraje jem tradicionalno gruzijsko jed iz purana, ki jo pripravljamo za praznovanje novega leta. V tem obdobju praktično uživam samo to. Ko sem bila mlada nisem razumela, kako pomembno je za uspešno igranje šaha jesti kaviar in olive. Ko je moj brat po univerzi začel delati v Sibiriji, je vedno, ko je prišel na obisk v Tbilisi prinesel steklenice rdečega in črnega kaviarja. Takrat sem se spoznala s prednostmi delovanja kaviarja na možgane. V času tekmovanj so tako veliki sovjetski šahisti Botvinnik, Korčnoj in Karpov uživali kaviar, so že vedeli zakaj. 

Ste imeli kje kakšne težave s prehrano?

Ne! Nikjer, celo v Rusiji, kjer hrana običajno ni bila najbolj kvalitetna, nisem imela težav. Na tekmovanjih v Rusiji so se igralci večkrat zastrupili s hrano. Ko sem se pripravljal na dvoboj s Kushnirjevo, me je veliko ljudi opozarjalo na možnost zastrupitve s hrano. Vendar pa moram poudarit, da je odnos do mene v Rusiji bil fenomenalen in nisem imela prav nikakršnih težav. Smo pa Gruzijci na tekmovanja izven države nosili svoje omake in začimbe, kot recimo »Tkemali«. Za poboljšanje imunskega sistema smo uživali sok granatnega jabolka, čeprav mi je ta isti sok granatnega jabolka na tretjem dvoboju z Allo Kushnir povzročal velike težave in verjetno sem tudi zaradi tega zmagala samo z minimalno razliko. Ker sem uživala preveč granatnega jabolka, sem dobila vnetje grla in prestaviti smo morali dve partiji dvoboja. Do konca dvoboja sem nato jedla samo juho, solato in jogurte in posledično nisem imela energije za igro.

Kaj počnete v prostem času?

Zelo rada grem v gledališče, še posebej pa so mi všeč plesne predstave. Spremljam vse športe. Poleg nogometa mi je še posebej pri srcu Snooker, saj je igra zelo podobna šaha. Veliko je strateškega razmišljanja. Zelo rada tudi berem.

20181205 nona2Nona, ste prvič na Bledu?

Ne, ne, odkar ste samostojni, sem tu že tretjič. Pred leti sem nastopala na odprtem turnirju (Bled open, 1997 op.a), leta 2002 sem prišla kot gostja na blejsko olimpijado, kjer sem podelila pokal z mojim imenom (pokal za najboljšo ekipo v seštevku moškega in ženskega rezultata, op.a.). In ko sem slišala, da bo letos veteransko prvenstvo na Bledu, me nič ni moglo zaustaviti. Še precejšnje bolečine v nogah ne – te so moja stalnica, moj obisk Bleda pa je morda zadnji. Nikdar se ne ve.

Sicer pa sem neštetokrat gostovala v vaši nekdanji državi Jugoslaviji, ki sem jo jemala že kot nekakšno drugo domovino in sem se tudi dobro naučila srbohrvaškega jezika. Kot številni sloviti velemojstri iz Sovjetske zveze, Tigran Petrosjan, Viktor Korčnoj ali Mihail Talj.

Prvenstvo na Bledu si boste zapomnili po lepem?

Absolutno! Ne le zaradi pokala, ki ga imam tu pred seboj. Na veteranskih prvenstvih sem igrala že precejkrat, a tako lepo kot na Bledu se še nisem imela. Od mesta, ki zmaguje samo po sebi, do namestitve – bila je imenitna, do turnirja, ki je potekal brezhibno. Organizatorjem gre posebna zahvala še za vzporedni program, kjer so nam pripravili številna presenečenja: turnir v sudoku, šahovski kviz, hitropotezne in pospešene turnirje, velemojster Adrijan Mihaljčišin je imel dve imenitni predavanji. Lahko si izbiral izlete, lahko si pokukal celo v čisto pravo, izvirno šahovsko sobo pobega (escape room). Najbolj pa me je ganila pozornost, ki so jo organizatorji namenili meni. Imela sem svojega posebnega spremljevalca (mednarodni mojster Tadej Sakelšek). In ta večerja. Čudovito!

 

presentation

Svetovno veteransko prvenstvo v šahu, ki poteka med 17.11. in 29.11.2018 na Bledu, je v polnem teku. Tekmovanje poteka v 4 kategorijah: Open 50+, Open 65+, Ženske 50+ in Ženske 65+. Skupaj nastopa 330 igralcev iz 57 držav in vseh kontinentov. med njimi je kar 20 velemojstrov in 10 velemojstric.

V kategoriji Open 50+ je turnir zelo izenačen. Po 9. kolu vodita GM Karen Movsziszian iz Armenije in GM Bagaturov Giorgi iz Gruzije. Oba sta zbrala 7 točk in pol. S sedmimi točkami jima na tretjem mestu sledi IM Kalegin Evgenij iz Rusije. Če ne bo večjih presenečenj, bomo zmagovalca dobili iz zgoraj omenjenih igralcev.

Zelo podobna situacija je v kategoriji Open 65+. Tudi v tej kategoriji imamo dva vodilna in sicer češkega GM Jansa Vlastimil in GM Balashov Yuri iz Rusije. Oba sta zbrala osem točk in s točko naskoka vodita pred ruskim GM Rashkovskim.

V ženskih kategorijah so stvari malo manj zakomplicirane. V kategoriji Ženske 50+ prepričljivo vodi prva nosilka turnirja, ženska velemojstrica Elvira Berend iz Luksemburga. S točko zaostanka ji sledita druga nosilka WGM Gabuzova Tatiana in tretja nosilka turnirja WGM Strutinskaia Galina.

V najstarejši kategoriji med ženskami je po devetih kolih prvič v vodstvu legendarna Nona Gaprindashvili iz Gruzije. Do sedaj je zbrala 6 točk in pol, ter vodi s pol točke naskoka pred do sedaj vodilno Rusinjo WGM Kozlovskayo Valentino in Izraelko WIM Tsifanskayo Ludmilo.

 

Memorial Planinec podiumSvetovno veteransko prvenstvo v šahu, ki poteka med 17.11. in 29.11.2018 na Bledu, je v polnem teku. Tekmovanje poteka v 4 kategorijah: Open 50+, Open 65+, Ženske 50+ in Ženske 65+. Skupaj nastopa 330 igralcev iz 57 držav in vseh kontinentov. med njimi je kar 20 velemojstrov in 10 velemojstric. Najštevilčnejša je, s 180 igralci, kategorija Open 65+. Naslov svetovnega prvaka brani GM Evgeny Sveshnikov iz Rusije. Letos ima kar močno konkurenco. Po šestih odigranih kolih vodi GM Jansa Vlastimil iz Češke, ki je edini do sedaj premagal vse svoje nasprotnike. Kategorija Open 50+ je trenutno bolj izenačena. 5 točk je zbralo 5 igralcev (GM Danielsen, GM Sturua, GM Arakhamia – Grant, GM Bagaturov in GM Movsziszian).

planinc pic 300

Albin Planinec je bil eno največjih imen v bogati slovenski šahovski zgodovini. Njegova tragična usoda in zadnja leta življenja so pretresli številne šahovske ljubitelje doma in po svetu. Pozabljen od vseh je velemojster umrl decembra leta 2008. Tudi po smrti za spomin na velemojstra, ki je šahovski svet navduševal s svojimi vragolijami, ni bilo poskrbljeno. Zato smo se pri Evropski šahovski akademiji, zavodu za razvoj kreativnega mišljenja Maribor odločili, da se velemojstra spomnimo s spominskim turnirjem ob deseti obletnici njegove smrti.

planinc pic 300

Organizator: Evropska šahovska akademija.
Kdaj: sobota, 24.11. 2018, ob 10.00.
Kje: GRAND Hotel Toplice, Cesta svobode 12, Bled.
Prijave: do 22.11.:
- el. pošta: wssc2018@gmail.com,
- SMS: 040 834 432,
- v turnirski pisarni Svetovnega veteranskega prvenstva.
Pozna prijava (najpozneje do 24.11. do 9.00) = 50% višja prijavnina.

European Chess Academy

Istrska ulica 60h / 2000 Maribor / Slovenia +386 (40) 834 432